20 julij 2007

Namestitev klimatske naprave

Ker se nikjer na širokem spletu ne najde kakšnih konkretnejših podatkov kako, s čim in kaj postoriti pri sami montaži, namestitvi klimatske naprave in ker je sedaj ravno pravi vroči čas za to opravilo, sva se skupaj z očetom odločila, da malo bolje predstaviva samo namestitev. Med tem, ko so ženske kupovale kruh in mleko, sva midva kupila klimo in to v isti trgovini (Spar). Znamka klimatske naprave je Cooltech, sama namestitev pa se tudi pri drugih znamkah ne razlikuje bistveno. Cena same klimatske naprave je bila zelo ugodna, evro manj kot dvesto evrov.


Oba paketa pravkar vzeta iz avta in postavljena za poziranje, manjši z notranjo enoto, in večji z zunanjo kompresorsko enoto.



Vsebina paketa. V paketu najdemo vse kar potrebujemo za montažo, le nosilec zunanje enote moramo dokupiti ali narediti.



Tukaj je neke vrste kosovnica, seznam vseh priloženih stvari.



No sedaj pa končno odpiranje paketov in pregled vsebine.



Prvi pogled v paket zunanje (kompresorske) enote. Pri odpakiranju bodite previdni in preverite, če je z vsemi deli vse v redu, saj se dogaja da pride zunanja ali notranja enota kaj poškodovana in boste ob kasnejši morebitni samo montaži ob garancijo !



Zunanja enota klimatske naprave.



Priklopi za obe cevi (plinsko in tekočinsko) ter servisni ventil za vakuumiranje in polnjenje plina v klimatsko napravo.



Ker je v kompletu manjkala le nosilna konzola za zunanjo enoto, je oče zavihal rokave in izdelal nosilec po meri.



Tukaj pa je že pritrjena nosilna plošča notranje enote na hodniku pred kuhinjo.



Fotografija notranje enote od zadaj. Leva siva cev je odtočna cev za kondenzirano vodo. Mimogrede, notranja enota ima izhod za kondenzirano vodo na obeh straneh, le da je na drugi strani zamašek (čep). Zaradi lepšega speljevanja odtočne cevi za vodo (v najinem primeru), sva hotela to sivo cev premestiti na drugo stran enote.



To pa se je na najino presenečenje zelo zakompliciralo, saj je bila cev za vodo (po kasnejši ugotovitvi) zalepljena na priklop iz notranje enote in se je nikakor ni dalo sneti. Tako nama je preostalo le rezanje te cevi, namestitev zamaška in namestitev priložene (bele) cevi na drugo stran enote. Sreča je bila, da je imela priložena cev enak premer. Ta siva cev je debelejša, ker je še dodatno izolirana in je namenjena za speljavo kondenzirane vode skozi steno ven, kjer se jo podaljša s priloženo plastično rebričasto cevjo. V črni peni pa sta speljani obe bakreni cevi za priklop na zunanjo enoto. Opomba: Ob redni uporabi se nabere vode za cca. 5l ali več na dan, seveda odvisno od vlažnosti zraka.



Za vsem tem pa se je že začelo tuhtanje o vakuumiranju sistema. Naj povem, da je v sami zunanji enoti že dovolj plina za celoten sistem, kateri ne presega dolžine bakrenih cevi, to je 7m. Nad to dolžino je potrebno plin dodajati, v navodilih piše tudi koliko gramov. Na sliki zgoraj je vakuummeter s skalo v cmHg (cm živega srebra). -76 cmHg znaša natanko -1bar vakuuma. Desno od njega pa je že servisni priključek, katerega najdete zapečatenega na manjši cevi notranje enote (notranja enota je pod pritiskom, da ni vlage v njej). To je zelo dragocen element, sploh če se boste montaže lotili sami. Edini problem je ta, da je bila cevka na koncu pretisnjena, vendar se jo je do neke mere dalo nazaj razširiti, da je zrak lahko šel skozi. Težava je tudi, da so vse matice in priključki (tudi cevi) nestandardnih mer, verjetno namenoma.



Kasneje se je začel glavni del, montaža zunanje enote. Odločila sva se za montažo na podstrešje, saj bi bila razdalja do zunanje stene predolga. Podstrešje pa je tudi dovolj zračno in naj ne bi predstavljalo problema pri odvajanju toplote. Zunanjo enoto sva pritrdila na nosilec kar brez gumic, saj je kompresor v zunanji enoti že podložen z njimi in je zunanjost že dovolj izolirana proti vibracijam.



Sledilo je še vrtanje stropa in izrez luknje za cev (okrog 8 cm premera). Zraven klime je priložena tudi plastična cev, ki je namenjena prav za vstavitev v to povezovalno luknjo (primarno sicer za vstavitev v steno). Priložen je tudi plastičen kit za pritrditev te cevi.



Nato je prišel čas za povezovanje cevi.


Povezana notranja enota z odstranjeno sprednjo masko in vidnimi zračnimi filtri. Same spoje cevi sva namazala s priloženim "Air proof" oljem in dobro stisnila, ter kasneje izolirala s penasto cevjo.


No po končanem povezovanju obeh enot (potrebno ju je bilo seveda povezati tudi z električnimi kabli in dvožilnim kontrolnim kablom), pa je sledil del, kjer je bilo za naju največ neznank. Na fotografiji je kompresor zamrzovalne skrinje, s katerim sva kasneje vakuumirala sistem pred izpustom plina. Tak kompresor zmore pri priklopu na sesalni del do -0,9 bara vakuuma, kar je dovolj za naše potrebe.



Ko sva imela že vse priklopljeno na sistem, sva ugotovila, da se servisni ventil ne odpre in tako ne dovoli "črpanja" zraka ven. Po kratkem razmišljanju sva prišla do zaključka, da potrebujeva na sredini servisnega priklopa še dodaten distančnik, ki bo potisnil ventil noter ob samem priklopu. Najino razmišljanje je potrdil tudi monter klimatskih naprav.



Lepo viden servisni ventil.


Priključek za servisni ventil.


Servisni ventil je namreč narejen tako, kot so narejeni ventili pri avtomobilskih pnevmatikah, le da ta ventil tesni tudi vakuum in ob odklopu servisnega priključka zapre pot tudi zunanjemu zraku da sistem ostane pod vakuumom. Ta ventil se uporablja tudi za polnjenje plina. Ko sva dosegla vakuum je sledilo testiranje morebitnega puščanja cevi, predvsem na vseh spojih sistema. Cel sistem sva pustila približno pol ure z ugasnjeno vakuum črpalko (kompresorjem) in kazalec na vakuum metru ni padel niti za mišjo dlako, torej je bil sistem dobro zatesnjen.

Sledil je izpust plina iz zunanje enote. Ventila se odpre z imbus ključem. Za začetek se ju zavrti 90 stopinj v obratni smeri urinega kazalca ter ko se še enkrat potrdi, da sistem ne pušča, se ju odvije do konca (navoj se ustavi) in potem naredimo še en obrat v nasprotni smeri (v smeri ure).

Ko sva vse to postorila je sledil test klimatske naprave. Za to ima ta model namenjeno testno tipko pod pokorvom na desni strani. Kasneje pa jo lahko že upravljamo z daljinskim upravljalcem. Klima je takoj po vklopu začela delovati in po par minutah delovanja že začela prijetno hladiti.



Za konec naj omeniva še, da so navodila zelo slabo napisana, v njih najdemo le najosnovnejše reči. Res da je v njih govora tudi o sami namestitvi klimatske naprave, vendar ko pridemo do bistvenega dela (servisni ventil, vakuumiranje,...) nas pustijo žejne čez vodo. V njih tudi ne najdemo osnovnih navodil o uporabi daljinca. Razložen je le pomen tipk in kako vstavimo baterije vanj. Verjetno je vse skupaj tudi namenoma tako napisano, saj želijo narediti delo monterjem. Tudi prevod v slovenščino ni ravno za oceno 5. Na več mestih se pojavijo kakšni čudni znaki, najdemo pa tudi kak izraz iz srbo-hrvaščine ali češkega jezika.

No tako, to bi bilo vse. Upam da bo ta opis komu prišel prav. Vedeti pa morate, da klimatsko napravo nameščate na lastno odgovornost in avtorja tega članka ne prevzameta nobene odgovornosti za nastalo škodo. Zavedati se je tudi treba, da ob samo montaži izgubimo garancijo.

10 komentarjev: