Zaradi alg in druge umazanije na dnu ribnika, se je pojavila potreba po ribniškem sesalcu (pond vacuum cleaner). Prej sem imel že izvedbo na zrak, vendar se ni najbolje obnesla, pa še zelo je bila občutljiva na višino črpanja. Tako sva z očetom proti koncu zime 08 začela študirati, kako bi izdelala ribniški sesalec. Seveda je bila že v začetku na mizi ideja o uporabi standardnega hišnega vodnega sesalca. Kasneje se je tudi problem shranjevanja večje količine vode s pomočjo tuje spletne strani razjasnil. Odločila sva se za dodaten sod, en vhod soda priklopljen na sesalec, drugi pa na cev, preko katere se črpa vodo in umazanijo iz ribnika. Izkorišča se nastali vakuum v sodu. Največji problem pri tej ideji nastane, ker je potrebno dodatno ojačat sod, saj ga že ob minimalnem delovanju sesalnika prične mečkati (vakuum). Gledal sem tudi ribniške sesalce, ki se prodajajo, vendar za dovolj dober sesalec bi moral odšteti iz moje študentske denarnice okrog 500 $.
Trije plastični sodi, sredinski na sliki je glavni, preostala dva pa prostovoljca za razrez. Tile plastični sodi so kot nalašč za ta projekt. Nimajo snemljivega pokrova in imajo samo dve luknji.Tako so že v začetku bolj odporni na pritisk oz. vakuum kot ostali.
Manjša (desna) luknja bo služila za izsesavanje zraka, leva (večja) pa za sesanje vode in umazanije iz ribnika v sod.
Notranjost plastičnega soda.
Sledil je razrez ostalih dveh (enakih) sodov ter brušenje plaščev (da bo lepilo bolje prijelo).
Obrušen plašč soda.
Obrušen plašč primarnega soda, na katerega se bo nalepilo oba plašča za ojačitev. Dno se je pokazalo za dovolj močno in ne potrebuje dodatne ojačitve
Nanašanje lepila na primarni sod.
Namestitev prvega plašča na sod in fiksiranje s pomočjo pasov.
Stisnjen prvi plašč, čakajoč da se lepilo posuši.
Sledi nanašanje univerzalnega lepila na drugi plašč...
...ter pritrditev drugega plašča na prvega, ki se je med tem že posušil, na primarnem sodu in fiksacija s pasovi.
Ko se je lepilo posušilo, je sledilo še vijačenje z vijaki za les. Tako sta plašča dobro pritrjena na primarni sod in nudita dobro oporo, da soda med izsesavanjem ne stisne.
Na koncu je sledila še namestitev debelejše vodoodporne vezane plošče na vrh soda, saj se je pokazalo, da je vrh soda kljub vsemu prešibak. S tem je bila izdelava soda zaključena.
Ko se je vse posušilo, je bil seveda potreben test. Zgoraj je celoten sistem, z vodnim sesalcem vred. Uporabil sem standardni hišni vodni sesalec (v tem primeru Igea), za poletje 09 pa sem že nabavil svoj vodno/suhi sesalec, ki bo služil samo temu namenu.
Spodaj je cev, preko katere vleče vodo iz ribnika, zgoraj pa priklop z redukcijo za izsesavanje preko sesalca.
Redukcija na manjšo cev (zaradi majhnosti luknje soda) za priklop na sesalnik.
Zelo dobrodošel člen sesalnega dela, odpiranje zraka. Ta regulacijska luknja pride zelo prav, ko na dnu zagrabimo kak kamen ali se nam zamaši sesalna cev. Ko odpremo to luknjo prične vleči zrak skoznjo in tako kamen pade nazaj na dno, ker ni več sesanja. Luknjo nazaj zapremo in že sesamo umazanijo naprej. Drugače bi moral celotno cev potegniti iz ribnika in potem nazaj potopiti.
V originalnem pokrovu soda izvrtana luknja, skozi katero gre cev za sesanje iz ribnika. Cev in pokrov sta zalita kar s termičnim lepilom.
Sistem z vodnim sesalcem in sodom se po prvi uporabi obnese odlično. Tudi sod je sedaj dovolj močan, da se upira vakuumskemu stiskanju. Le poleti je potrebno paziti, da ga močno sonce ne žge direktno, saj postane plastika mehka in tako dovzetna za poškodbe pri sesanju zaradi vakuuma. Vse druge metode se, kot že rečeno, pokažejo za mnogo slabše. Če hočemo ribnik res očistiti kot je treba, sploh jeseni in spomladi, potrebujemo tak ali podoben sistem. Če imamo okrog 500 $ viška si lahko nabavimo profesionalni sesalnik za ribnik, ki pa se po uporabnosti in učinku ne razlikuje prav veliko od mojega.
