Digitalno - analogni spomini

Digitalno je že do neke mere povozilo analogni svet. Tudi sam se trudim počasi vse negative in tudi že izdelane stare fotografije poskenirati in jih tako obvarovati pred zobom časa ter ohraniti za prihodnje generacije. Ste že opazili, da digitalne fotografije ne zbledijo, porumenijo ali počijo ? ;). V kratkem nameravam tudi postaviti NAS strežnik, ki bo vseboval RAID 5 diskovno polje in bo služil za varnostne kopije. To bo tretja kopija (predvsem fotografij), poleg primarnega diska v glavnem računalniku ter druge varnostne kopije na zunanjem disku na drugi lokaciji. Hja, spomini so neprecenljivi. Nekega dogodka ali celo osebe, pa čeprav samo iz pred leta ali dveh, se ne da ponoviti ali priklicati nazaj. In prav v tem me je presenetil stari oče. Že od začetka ve, da tiste filme spravljam v računalnik, da je to zdej moderno in so tam "na varnem". Sprva je bil seveda zelo skeptičen. Govoril je, da kaj to počnem, da sej ni nikjer nič, da on mora videti fotografijo v rokah, ne na televiziji (monitorju). Včasih je celo rekel, naj kako sliko "vržem ven" iz računalnika, na papir. Včasih sem res kako "vrgel ven". Še zdaj jih ima v plastični foliji spravljene. Tako me je enkrat čez leto dni ob svojem meditiranju in sedenju zraven mene ter računalnika vprašal, če imam še tiste slike iz "starih cajtov", ko je bil mlad in je še harmoniko špilal (vedel je da sem jih pred letom "dal v računalnik"). Seveda, sem takoj rekel. Minutka, par udarcev po tipkovnici in fotografija njega s harmoniko je zasvetila na LCD zaslonu. Kar začudil se je in pomislil, da nekaj pa je res na tem shranjevanju v to kišto. Še sam ne bi mogel tako hitro najti te iste slike v škatli, kjer jo ima skupaj z ostalimi "na varnem".

Tista s harmoniko.

No, sledi pa bistvo, ki me je sploh navdahnilo za to pisarijo, ki mi ni nekako domača. Spet sta minili dve leti in nek dan je dobil ne tako zelo staro barvno fotografijo. Na njej je on skupaj z bivšim sosedom, iz Kanade. Izročena mu je bila lastnoročno in je še ni videl. Ponosno jo je drugi dan tudi vsem pokazal. A že čez par ur je ponovno prišel do mene, ko sem bil sam, in rekel, če lahko spravim tudi to fotografijo v računalnik. Lahko, sem dejal, pojdi ponjo. Kar s pospešenim korakom je odšel in se že čez minuto vrnil z njo. Tako sem jo skeniral (res da je slabša kakovost kot skeniran negativ, pa vendar) in shranil. Ko sem mu jo vrnil nazaj je vprašal: "Kej je na varnem ?" Je v računalniku, pri tisti tvoji s harmoniko, sem odvrnil. Dobru je, sam d bo ostala za spomin, je ves vesel dejal. Sevejde bo, original boš imel pa še vedno ti spravljen, sem odvrnil.

Varnostnih kopij, pomena in prednosti digitalnega ter na sploh same minljivosti dragocenih spominov, se pričenjajo počasi zavedati vsi ljudje, celo starejši. In prav je tako ! Včasih se starejši tega zavedajo bolj, kot nekateri mlajši, ki zajete fotografije kar nekako pozabijo na spominskih karticah ali pa nekje v zaprašenih sektorjih trdih diskov. Neoznačene in težko najdljive čakajo odpoved trdega diska ali izbris po pomoti ali programski napaki. V trenutku zajema fotografije veliko ljudi reče: "Ah kej spet slikaš". A zelo pogosto se dogaja, da že čez kakšno leto ali dve ta ista oseba z veseljem pogleda fotografije zajete tisti dan, "ko je uni spet slikaru". Če jih je le nekdo varno spravil, da so "zdržale" toliko časa v digitalni džungli podatkov.

Tweet